Z A N I M I V O - 1.

S O D S T V O   » S T A V K A »

To bi bil senzacionalen naslov za polnjenje časopisnih stolpcev.

V kolikor bodo sodniki stavkali, ne morejo več biti privilegiran sloj. Potem bi stavkali še poslanci in recimo policija. in smo tam, kjer ni m…

Ne spominjam se, da bi se že kdaj kje zgodilo, da bi nekdo od oblasti, kot zdaj minister Virant, z modro držo g. Janše v podporo,  upal » dregniti v osje gnezdo« in ustvarjati red v sistemu plač. Najbolj normalno in pošteno do državljanov je to, da so plače urejene po lestvici pomembnosti položajev in plačilne liste predstavljene javnosti, vseh tistih, ki so porabniki proračuna in menedžerjev, ki ne upravljajo s svojim premoženjem. Kdor upravlja s svojim premoženjem in odvaja družbene dajatve, naj zasluži kolikor zna in to upravičeno zadrži kot svojo skrivnost.

Stvar je treba drugače razumeti. Gospod  Virant je začel pri sebi, pri poslancih in pri sodstvu in pričakovati je, da bo tudi na drugih področjih skušal urediti preglednost sistema plač in temu bo sledilo » za pošteno delo, pošteno plačilo«. Prepričan sem, da še ni izčrpal vseh svojih sposobnosti in da je pričakoval upor sodnikov, ki so presenečeni nad tem, kaj si upa »neki Virant«.

Minister Virant verjetno razmere dobro pozna, zato se ni obrnil na javnost in tam iskal mnenja in dokaze v  podporo. Iz svojih osebnih izkušenj bi lahko napisal za debelo knjigo zgodb o sodniškem delu. Vsa dejstva bi bila z dokazi podprta in to sem pripravljen še vedno storiti, če bi to komu koristilo.

V svoji petdesetletni praksi sem marsikaj doživel na sodišču. Kadar smo se fantje stepli, je sodnik, ko je ugotovil, kdo je pretep začel in zakaj, kaznoval povzročitelja, ostale pa nagnal, čeprav smo ga nabuškali. V današnji sodni praksi okoliščine malo veljajo in pred sodišče pošlje policija oba udeležena. Če »v sveti jezi« nekomu udarec vrneš, si odgovoren za morebitne poškodbe. Nasvet iz navedenega bi bil, po sodni praksi, da se tistemu, ki te mahne s kolom po glavi, zahvališ, da te ni ubil.

Nekdaj je bila praksa sodnikov, da so po obravnavi ali po kratkem posvetu takoj razglasili sodbo. Že dolgo časa pa sodnik odpravi udeležence po preteku predvidenega časa za razpravo z besedami :« Sodba izide pismeno.« Nato čakaš leto ali več. Po mojem trdnem prepričanju je to eden izmed pomembnih razlogov za neučinkovito delo sodnikov. Po moji razlagi, bi sodnik po končani obravnavi moral že imeti odločitev o zadevi in bi takrat v najkrajšem času napisal sodbo. Ko to odloži za krajši ali daljši čas, mora potem zadevo ponovno preštudirati in zato porabi po nepotrebnem veliko časa. Pri tem se pojavijo še netočne navedbe in trditve, posledično napake, ki povzročajo nadaljevalne postopke. Višje sodišče ne presoja, le vrača zadeve na prvostopenjsko sodišče. Tu dobi zadevo v roke isti sodnik ali pa njegov kolega in začne se zgodba na novo. Stranke vse plačajo. Če bi VS o zadevi presodilo, bi obenem dalo oceno sodnikovemu delu. V spisu je vse zapisano ali naj bi bilo, če je sodnik strokovno vodil obravnavo. Iz spisa bi moralo že laikom ( sodnikom porotnikom ) postati jasno kako je sodnik opravil delo in koliko časa naj bi zato porabil. Na podlagi takih postopkov, po potrebi še pregled revizorjev, bi se z lahkoto ugotavljalo sposobnost in prizadevnost, oziroma delavnost posameznega sodnika. Pri nadzoru dela sodnikov bi bilo možno upoštevati tudi mnenja strank. Zakaj na sodiščih ne uvedejo pritožne knjige, da bi lahko nepravnik svoje povedal po domače. Najlaže je sodniku zadevo zavrnit. Za to takoj najde razloge, posebno  v primeru, če stranka nima odvetnika. V enem od primerov mi je sodišče večkrat tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da  vloga ni popolna in tako ni sposobna za obravnavo. Ko sem zadevo prepustil odvetniku ( začetni stroški 150 000 tolarjev ) je besedilo moje tožbe še malo razvlekel in zdaj je zadeva obstala na sodišču.

V drugem primeru je sodnica odločila, ne da bi prebrala temeljni spis in ostal sem brez premoženja ( del podedovane stare hiše in poslovni prostori, nova hiša, ki sem jo sam zgradil in pripadajoče zemljišče). O tem nisem bil niti obveščen, nisem uspel, da bi dosegel pravico vpogleda v spis in tudi v sklepu, ki sem ga nedavno pridobil z zvijačo, ni podana pravica do pritožbe. Dvakrat sem vložil zahtevek s predlogom za rešitev brezuspešno. Prvega mi je uslužbenec sodišča vrnil osebno, drugega je sodnica sporazumno zavrgla potem, ko sem vložil tožbo, na predlog sodnice. ( začetni stroški brez odvetnika so 100 000 tolarjev). Postopek je izvedla prav ta sodnica, ki zdaj meni narekuje postopke. 

Sodišča niso breme proračuna kakor na primer učitelji, ker se sodne takse stekajo v proračun. Te pa niso brez posledic za stranko, ki naj preživi z 85 000 tolarjev pokojnine. Da bom tehtnico uravnotežil, povem še to, da sem najmanj v treh težkih primerih doživel uspeh v pravdi nenadejano, na istem sodišču in sem že takoj po obravnavi javno izjavil, da se mi nasprotna stranka smili, zaradi nestrokovne odločitvi sodnice.

Ker sodnike ščiti trajni mandat, se to dogaja. Sodniki so si to verjetno sami uredili. Podpiram predlog, da se trajni mandat sodnikom ukine, naj postanejo »tržno blago« in naj bodo po tem tudi plačani. Dobri bodo preživeli, kakor odvetniki, nesposobni naj gredo pa njive okopavat…                        

To je edini in najboljši izhod v trenutni situaciji v korist uporabnikov - ljudi.

V  Glasu Gorenjske 18.11.2005 je okrožna sodnica in predsednica Slovenskega sodniškega društva g. Janja Roblek navedla trditve, da je trajni sodniški mandat pravica strank, da je rezultat evropske kulture in civilizacije, da bi ukinitev povzročila izogibanje kočljivim zadevam v času pred ponovno izvolitvijo, da imajo slovenski državljani zadostno sodno varstvo, da bo državljan na slovenskem sodišču dosegel svojo pravico, če ima prave dokaze, da so sodniki že sedaj zelo pod drobnogledom, da niso niti funkcionarji pod tako velikim nadzorom kakor sodniki pred višjo instanco, pred strankami in pred javnostjo. Ne pojasni na kakšen način. Tega občutka nisem nikoli dobil, prav nasprotno sem doživel v primeru, ko sem dokazal sodniku napako v postopku, da je postal nesramen do mene in tudi druge uradnike je začasno minila prijaznost. Nikoli nisem nikjer zasledil napisane in objavljene  tozadevne kritike.  Zanima me kje g. Roblekova živi? Sklepal bi lahko, da v nekem getu izven Slovenije.

Ponujam ji priložnost, da si ogleda moj kovček sodnih spisov in še vse ji bom temeljito razložil. Verjamem, da g. Roblekova pošteno misli in zato zagovarja sodniški stan. Praksa je pa drugačna.

Ni demokratično, če je nekdo do smrti na nekem položaju, ne glede na to, če dela ali ne, če dela dobro ali slabo. Včasih so v prispodobi rekli, če kdo ni bil sposoben opravljati svoje dolžnosti, da se ni priženil, ker je veljalo, da je edino poroka v cerkvi trajna.

Razlogi sodnikov sploh niso utemeljeni v nobenem primeru, ščitijo le svoj stan.

Sistem plač ne bo rešil sodnih zaostankov, bo pa uredil razmerje plač v družbi, kar je prav in pošteno.

Sodstvo je najbolj ekološko čista industrija, ki preživlja množico ljudi, v tem se obrača veliko denarja, dobri uporabniki so preskrbljeni do smrti, ni odpadkov  v naturi, stroške plačajo zemljani, po tistem  starem  pregovoru,  ki  pravi: »Napako dohtarja  pokrije zemlja, napako sodnika pa d'nar!!!«

                                                                                                Pavel  Bešter

Selo  6. 3. 2006